Stari grad Packenstein / Pakenštajn

V zborniku ERICa preberemo, da je bil prvi znani lastnik gradu Hartnid VI. iz Orta, ki je umrl leta 1262, po njegovi smrti pa so postali lastniki gospodje s Ptuja. Nepreverljiv je podatek, da je dal Hartnid Ptujski leta 1264 v zajem grad Pakenštajn bratoma Rudolfu I. in Dipoldu III. Kacenštajnskima. V istem viru je zapisano, da je Friderik Žovneški kupil stolp pri sv. Martinu (Pakenštajn) leta 1339 od bratov Konrada in Ortolfa iz Horneka.

Leta 1416 se je uradnik celjskih grofov Henrik Apfaltrer odpovedal »der türen an der Pak« v korist grofa Hermana Celjskega, ta pa ga je leta 1419 podelil v zajem svojemu kanclerju Hansu Maisenreiterju. Po Hansovi smrti ga je njegova vdova morala zaradi dolgov vrniti celjskim grofom. Po izumrtju knezov Celjskih leta 1456 je omenjen grad postal deželnoknežji. Leta 1458 ga je cesar Friderik podelil v fevd Georgu Globitzerju in njegovi ženi Konigundi. V lasti omenjene družine je ostal grad do 17. stol. (Ravnikar, 2002, str. 74, 75)

V istem zborniku je zapisano, da Janisch o gradu poroča: »Ruševine stari Pakenštajn ležijo SV od novega gradu. V času celjskih grofov naj bi bil lovska hiša, poimenovan »Stolp na Paki«. Imenovani grofje naj bi tam zgradili podzemne kleti, t. i. »Jungfernzwinger«, v katerih naj bi, po pripovedki, izginilo marsikatero ugrabljeno dekle. Ta klet še obstaja in je bila bržkone močno zavarovana vinska klet tega lovskega gradu.« (Janisch, 1885, str. 421)

Iz zbornika izvemo tudi, da od velike stavbe z močnimi rešetkami v oknih, stoji danes le še zahodni vogal. Obzidje, okoli meter visok »Ringmauer«, naj bi sezidali zaradi obrambe pred Turki, ki naj ne bi gradu nikoli osvojili. Ob cesti je v gozdu ohranjen spodnji del grajske hladilnice, valjaste oblike, zidane iz kamna. Notranji premer je 2,9 m, višina ohranjenih zidov je od 0,80 do 2,65 m, debelina zidu je ok. 48 cm. Nekoč je bila stavba tudi zastrešena.

Tik ob obzidju so držale strme stopnice do grajskega samotežnega vodnjaka – štepiha na mango: vedro so z vrvjo spustili po vodo, utež pa ga je pomagala dvigniti. Zelo globok vodnjak je bil zgoraj iz lesa, spodaj obzidan. Vodnjak so zasuli, ko so delali cesto. Menda je bil del grajskega korpusa in če so se zaprli v grad, so bili njegovi prebivalci povsem neodvisni.

Zanimivi so tudi trije zapisi, in sicer prvi, ki pravi, da naj bi pod gradom nekoč kopali in našli zapore, v le-teh pa nože ter lobanje; drugi zapis, da naj bi našli celo tunel, po katerem bi se lahko s konji popeljali pod zemljo okoli gradu; tretji pa, da se je v grajski kleti našla kvečjemu kakšna kost. (Poles, Janežič, 2002, str. 115–118)

V četrti knjigi Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji je zapisano, da je Regina Globitzer prodala pred letom 1635 malo gospoščino Eliasu Andrianu, vendar se že leta 1599 Jernej in leta 1614 Maksimiljan Herić po stavbi imenujeta Pakenštajnska (zu Packenstein). »Leta 1727 se v župnijskih matrikah imenujeta Pakenštajnski gospe Marija Šarlota in Marija Barbara pl. Modersheim (domina in Pakenstein). Takratnemu lastniku gradu J. pl. Modersheimu so sledili naslednji lastniki gradu -od okoli leta 1778 do 1807 Sattelbergerji, nato do 1827 Anton Johan pl. Grandi, za njim, do leta 1834, Franc Leitner. 1870 je posest prevzel Oskar baron pl. Warsberg, ki je dve leti pozneje snel z gradu preperelo streho in ga prepustil usodi.« V literaturi se omenja, da je ta zgradba bila utrdba, ki naj bi varovala most in prehod preko reke Pake, kar je z vidika stavbnozgodovinskih proučevanj graščine neutemeljeno. Pakenštejn je bil pozidan kot dvor stolpastega tipa in so ga šele kasneje prezidali v grad. Stolp je meril v talni ploskvi 12,5 X 10 m, bil je podkleten in je segal v višino dveh etaž. Pozneje so k stavbi prislonili hišo enakih dimenzij, stolp povišali in oba objekta enotno zastrešili.

Stavba, ki jo je okoli leta 1681 upodobil Vischer, kaže tipično podobo renesančne graščine z obstrešnimi vogalnimi stolpiči in s pravokotnim, na vogalih z bastijami utrjenim renesančnim obzidjem. Takšen videz stavbe v ničemer ne ustreza značaju ohranjenih razvalin. (Stopar, 1993, str. 62-65)