Mlinarjeva zidanica v Malem Vrhu

Na spletni strani je zapisano, da Mlinarjeva zidanica predstavlja edinstven primer tovrstne arhitekture iz prve polovice 16. stol. Njena posebnost so freske na fasadi in kamniti okenski okviri, izdelani iz enega kosa kamna. (http://www.smartnoobpaki.si/predstavitev)

V elektronski izdaji dela Mlinarjeva zidanica, Mali Vrh 33, Konservatorska izhodišča

za obnovo, pa je zapisano, da čas nastanka te zidanice še trenutno ni znan, saj je neposrednih pisnih virov malo. Še najbolj zanesljiv vir je zidanica sama. Na pročeljih in v notranjosti se je ohranilo nekaj sestavin, ki omogočajo datiranje stavbe v poznorenesančno obdobje, v 17. stol. ali v baročni čas zgodnjega 18. stol. Ohranjene sestavine stavbe so starejši jugovzhodni del zidanice z zaglajenim ometom, vogalni šivani robovi in vodoravni pas v sgraffito tehniki, pokončne osvetljevalne in prezračevalne line iz enega kosa kamna ter pravilen banjasti obok kleti v notranjosti. Še posebej je zanimiv širok dekorativni pas, ki je vsaj dve zunanji steni obdajal približno 70 cm pod napuščem. Zelo zanimive so neglazirane pečnice, ki so jih udeleženci raziskovalnega tabora leta 2001 ocenili za renesančne in jih datirali v čas »od sredine 15. do sredine 16. stol.« Vprašanje je, kdaj in zakaj so se pečnice pojavile v tej vinski kleti in kakšna je bila njihova funkcija. Možno bi bilo, da so bile vgrajene v krušno peč sobe v pritličju v 40. letih 19. stol., ko so zidanico razširili in v kletnem delu, pozidali dodatno dve kleti s predprostorom, v pritličju pa uredili delno zidani prešni prostor in pozidali sobo s krušno pečjo. Pečnice so v zidanico lahko prišle kot gradbeni material ali kot spominek na nekdanji razkošen renesančni grad Pakenštajn. Posebnost kletnih prostorov so sekundarno vgrajene lesene vezi in iz ostenja izstopajoči podaljški nosilnih tramov stropov v kletni veži in dveh mlajših kleteh. Tudi ti so bili najverjetneje vgrajeni v 40. letih 19. stol. Zidanica je bila leta 1825 drugačna kot danes. V grafični mapi franciscejskega katastra je bila vrisana kot pravokotna stavba podolžnega tlorisa in je dosegala vsaj tolikšno dolžino kot danes. Prvotna stavba je obsegala obokano klet in leseno lopo, celoto pa je prekrivala podolgovata dvokapna streha. Danes je zidanica prekrita z bobrovcem in opečnim zareznikom. Likovno je zanimiv tudi mlajši del zidanice s kovanimi in lesenimi ključavnicami,

kovanimi tečaji, vratnimi krili vhodov v kleti in sobo, lesenim stropom v sobi, ki ima na spodnji strani v les s šestilom vrisano šesterokrako rozeto.

Kdaj je zidanica dobila današnjo podobo se še ne ve, zanimiva pa je pripoved domačinov, da je bil v času fevdalizma v tej stavbi zapor z mučilnico. V mlajšem prizidku, ki je zgrajen vsaj s tremi vrstami kamna, so v sobi poznobaročna okna. Verjetno so takrat v sobi že imeli krušno peč, ki se je kurila od zunaj, s prešnega prostora. Lesena preša je po konstrukciji in detajlih iz 30. let 19. stol. Nobeno pripovedno izročilo ne omenja stanovanjske funkcije zidanice. Verjetno so si v času prevzema vinskih dajatev v peči kurili fevdalčevi služabniki, kasneje pa so se v času obrezovanja trte in predelave grozdja greli kmečki gospodarji stavbe. Gradnja prizidka je upravljavce kleti prisilila, da so prvotni vhod v klet prestavili za približno 70 cm v levo. S tem pa so povsem zaprli neposredni dostop v obokano klet z zunanje strani in v predprostoru pridobili dovolj delovnih površin za razna kletarska dela, shranjevanje orodja in posode. Gradbeno stanje zidanice je bilo v času gradnje prizidka relativno slabo, saj eno izmed izročil pravi, da so podložniki »iz jeze na desetino razbili in požgali to zgradbo«. Da so stavbo »razbili«, je možno, da pa so jo tudi požgali, dosedanje raziskave te trditve še niso potrdile, saj ostenje ni zadimljeno nikjer drugje kot pri kurišču v pritličju. Ob preureditvi stare kleti v značilni »paški tip« zidanice so ji morali vgraditi novo ostrešje. Kdaj je prišlo do druge predelave, pa ni znano. V letih pred II. svet. vojno je stavba doživela še nekaj preureditev, ki so razrahljali trdnost stavbe. Obod starega dela stavbe je v celoti pozidan iz vijoličastorjavega kamna, ki so ga domnevno lomili v bližnjem kamnolomu. Tudi mlajši prizidani del je večinoma pozidan iz enakega kamna, le v steni s kletnimi vhodi so temu kamnu dodajali še apnenec in peščenjak. Nepojasnjen je še nastanek iz opeke pozidanega zidu »na pol šolna«, ki deli sobo s prešnim prostorom in je ometan le od znotraj. Vse kaže, da je bil zid v celoti pozidan po podrtju zidane peči, saj v opečnem zidu ni sledov kuriščne odprtine, prav tako ni zid zadimljen. Dokaz, da je zidana peč nekoč v tem kotu sobe res stala, pa je del neometane stare stene v kotu, kjer je možno razbrati velikost nekdanje peči. V tem kotu ni ometan del nove opečne stene, ker so lastniki nameravali ponovno pozidati peč. Razlike pa so očitne tudi v ometih. (Hazler, 2008, str. 14–17)

Ob ta primerek dediščine je postavljen geocache zaklad. Več o njem si lahko preberete s to povezavo.

https://www.geocaching.com/geocache/GC6BG97_mlinarjeva-zidanica