Baronija v Šmartnem ob Paki

Leta 1848 je tedanji lastnik Jožef Vincenc Novak v bližini gospodarskih poslopij gradu v dolini pozidal novo graščino v obliki klasicistične podeželske
vile. (Stopar, 1993,

http://www.gradovi.net/grad/pakenstajn_stari_grad_paka_dvor)

V zborniku ERICa preberemo, da je bila Baronija od leta 1901 v lasti barona Oskarja Warsberga, od leta 1916 v lasti njegovega sina, leta 1945 je bila s posestvom vred podržavljena, od 1970 pa je imetnica pravice uporabe Kmetijska zadruga Šoštanj.

Baronija ima osrednji del s somerno fasado s petimi osmi oken, plitvo izstopajočim rizalitom s trikotnim čelom in altano nad vhodom, na levi strani pa še trakt s stolpičem. Fasada je okrašena z vodoravnimi fugami, okna s plitvimi okvirji, podstrešni venec z zoborezom, vogali stolpiča pa so šivani. V stavbi so danes stanovanja. Stropi prostorov so bili nekdaj poslikani, nato prebeljeni, kasneje pa so, razen v veži, naredili spuščene strope. Stene prostorov naj bi poslikal slikar in dekorater Plešnik iz Gorenja. Osrednja veža, ki je obokana s češkimi kapami, ima tlak iz kamnitih plošč. Drugje so tlaki leseni. Leta 1848 naj bi začeli zidati spodnji del graščine, zgrajena pa je bila leta 1870. V parku pred Baronijo naj bi nekoč rasla eksotična drevesa: pinije, rdeče bukve, tise ipd. Sredi parka naj bi iz kamnite posode na stebru stalno brbotala voda.

Med rdečima bukvama, ob odru, kjer so plesali, je stala kamnita miza, ob hiši pa kamnito korito, ki je služilo napajanje konj, danes pa je korito za cvetje. Skozi park je vodila široka pot, po kateri so se do hiše vozili s konji. Na vsaki strani vhoda je stražil po en ležeč kamniti lev. Danes eden od njiju
leži pred graščino že povsem erodiran in skoraj neprepoznaven.
Za Baronijo naj bi bila vrata podzemnega rova, ki je vodil do starega
gradu (zdaj zasuta) ter gospodarska poslopja: goveji in konjski hlevi, sušilnica, kuhinja za delavce na posestvu; čez cesto je stal kozolec, v bližnji nizki stavbi so delali opeko. Za gospodarskimi stavbami je bil pašnik ograjen z gosto smrekovo živo mejo. Tu so pasli po 30 do 40 krav, kadar jih niso dali na pašo »v planino«. Hmelj in sadje so gojili v smeri proti Paški vasi. Po pobegu Warsbergov v Gradec, med vojno leta 1944, so domačini graščino izropali. Kasneje so park izsekali, kostanjev drevored pa zanemarili. Gospodarska poslopja, grajena v obliki črke L za Baronijo, so podrli, ostala delno prezidali. Nekdaj elitno območje okoli Baronije je danes spremenjeno v skladiščno in proizvodno cono.« (Poles, Janežič, 2002, str. 118–119)

V sklop posestva Baronije je spadal tudi mlin. Ta mlin sta od grofa Vinka Novaka leta 1880 kupila Jože in Joža Zaveršnik. Njuna hči Frančiška je leta 1896 obnovila mlin in jez. V mlinu so bili trije pari mlinskih kamnov ter stope. Do leta 1922 je stal mlin ob glavni strugi Pake. Ko je reka preusmerila svoj tok, je mlinska struga postala stranska struga. Mlin je prenehal delovati leta 1961. Ob Drevovem mlinu sta baron Warsberg in Valentin Dobrovšek – Drev naredila elektrarno s Francisovo turbino. Stavba je že takrat imela betonsko ploščo. Ta elektrarna je oskrbovala celotno Šmartno, Slatine in del Letuša od leta 1922 do leta 1948. Danes ni vidnih ostankov elektrarne, tudi struge Pake ni več. (Poles, Janežič, 2002, str. 118–119)